Rehabilitacija po operaciji kolka – menjava kolka (totalna endoproteza)

Rehabilitacija po operaciji kolka oziroma takojšnja fizioterapija je eden najpomembnejših delov celotnega okrevanja po menjavi kolčnega sklepa. Sama operacija lahko uspešno zmanjša/odpravi bolečino, izboljša gibljivost in omogoči boljšo hojo, vendar se pravo okrevanje ne zaključi v operacijski sobi.

Šele pravilno vodena fizioterapija po operaciji kolka omogoči, da se ponovno vzpostavi mišično moč in s tem stabilnost kolčnega sklepa, pravilna hoja in samozavest pri vsakodnevnih aktivnostih. Rehabilitacija po operaciji kolka je zato nujna in potrebno je pričeti takoj.

Menjava kolka oziroma vstavitev totalne endoproteze kolka je danes zelo pogost in zanesljiv ortopedski poseg. Najpogosteje se izvaja pri napredovali obrabi kolka, ko bolečina, togost in omejena gibljivost začnejo resno vplivati na kakovost življenja.

Kljub temu pa je potrebno poudariti nekaj zelo pomembnega: nov kolčni sklep sam po sebi še ne pomeni popolnega okrevanja. Če po operaciji ne pridobite nazaj ustrezne mišične moči, stabilnosti medenice, gibljivosti in pravilnega vzorca hoje, lahko težave vztrajajo še več mesecev.

V nadaljevanju boste izvedeli, kdaj je operacija kolka potrebna, kako poteka menjava kolčnega sklepa, kaj pomeni totalna endoproteza kolka in kako poteka rehabilitacija po operaciji kolka.

Kaj je kolčni sklep?

Kolčni sklep je eden največjih in najbolj obremenjenih sklepov v telesu. Gre za kroglast sklep, ki povezuje medenico in stegnenico. Glava stegnenice se prilega v sklepno ponvico medenice, ki jo imenujemo acetabulum.

Takšna oblika sklepa omogoča gibanje v več smereh: upogib, izteg, odmik, primik ter notranjo in zunanjo rotacijo kolka. Zaradi tega je kolk izredno pomemben pri hoji, vstajanju, sedenju, hoji po stopnicah, obuvanju, športnih aktivnostih in praktično vseh vsakodnevnih gibih.

Sklepne površine so prekrite s hrustancem, ki omogoča gladko drsenje kosti. Ko se hrustanec obrabi (hrustanec ni oživčena struktura, dokler ga je dovolj nas sklep ne boli) se sklepni prostor zmanjša, gibanje postane boleče, kolk pa postopoma izgublja svojo funkcijo.

Pri napredovali obrabi se lahko bolečina pojavi v dimljah, zadnjici, stegnu, tudi v kolenu. To pogosto zmede paciente, saj težave ne občutijo vedno neposredno v predelu kolka.

Kaj pomeni totalna endoproteza kolka?

Totalna endoproteza kolka oziroma TEP kolka pomeni kirurško zamenjavo obrabljenega ali poškodovanega kolčnega sklepa z umetnim sklepom.

Pri totalni endoprotezi kirurg zamenja tako glavico stegnenice kot tudi sklepno ponvico. Umetni sklep je sestavljen iz več komponent, ki so lahko iz kovine, keramike, polietilena ali kombinacije različnih materialov.

Cilj operacije je zmanjšati bolečino, izboljšati gibljivost, omogočiti boljšo hojo in pacientu povrniti večjo samostojnost pri vsakodnevnih aktivnostih.

Pomembno pa je vedeti, da obstajajo različni tipi endoprotez. Pri nekaterih pacientih se uporablja cementna proteza, pri drugih brezcementna. Cementna proteza se pogosto uporablja pri starejših pacientih ali pri slabši kakovosti kosti, medtem ko se brezcementna proteza vraste v kost in je pogosto primernejša za mlajše in bolj aktivne paciente.

O izbiri vrste proteze vedno odloča ortoped glede na starost, kakovost kosti, stopnjo obrabe, splošno zdravstveno stanje in funkcionalne potrebe posameznika.

Kdo potrebuje operacijo kolka?

Operacija kolka je običajno potrebna takrat, ko bolečina, omejena gibljivost in slabša funkcija sklepa kljub konzervativnemu zdravljenju ne izzvenijo.

To pomeni, da pacient kljub fizioterapiji, prilagoditvi aktivnosti, zdravilom proti bolečinam ali drugim oblikam zdravljenja še vedno težko hodi, težko vstaja, ima bolečine ponoči ali pa ga kolk ovira pri osnovnih dnevnih opravilih.

Najpogostejši razlog za menjavo kolčnega sklepa je napredovala artroza kolka oziroma koksartroza. Pri artrozi se sklepni hrustanec postopoma obrablja, zaradi česar se pojavijo bolečina, togost, šepanje in omejena gibljivost.

Operacija kolka pa je lahko potrebna tudi zaradi drugih razlogov, kot so zlom kolka, avaskularna nekroza glavice stegnenice, prirojene nepravilnosti kolka, posledice revmatskih bolezni ali poškodbe, ki trajno spremenijo sklepno funkcijo.

Odločitev za operacijo ni odvisna samo od rentgenske slike. Zelo pomembno je, koliko težave dejansko vplivajo na življenje posameznika. Nekateri imajo na sliki precej izrazite spremembe, a še vedno dobro funkcionirajo. Drugi pa imajo zaradi bolečine in omejene gibljivosti močno zmanjšano kakovost življenja.

Najpogostejši znaki napredovale obrabe kolka

Pri napredovali obrabi kolka se težave običajno razvijajo postopoma. Sprva se bolečina pojavi le pri daljši hoji ali večjih obremenitvah, kasneje pa lahko postane prisotna že pri običajnih dnevnih aktivnostih.

Najpogostejši znaki so:

• bolečina v dimljah,
• bolečina v zadnjici ali po zunanji strani kolka,
• bolečina, ki se širi v stegno ali koleno,
• šepanje,
• težave pri obuvanju nogavic in čevljev,
• težave pri vstajanju iz stola,
• omejena hoja z značilno fleksijsko držo trupa,
• nočne bolečine,
• občutek togosti v kolku,
• zmanjšana gibljivost sklepa.

Če se zaradi bolečine začnete manj gibati, se hitro pojavi še dodatna težava: mišice okoli kolka, medenice in stegna začnejo slabeti. To lahko še dodatno poslabša hojo, ravnotežje in stabilnost.

Prav zato je fizioterapija pomembna že pred operacijo, ne šele po njej.

Kako poteka operacija kolka?

Operacija kolka običajno traja približno 1 do 2 uri, odvisno od zahtevnosti posega, tipa proteze in individualnih posebnosti pacienta.

Poseg se pogosto izvaja v delni/spinalni ali splošni anesteziji. Kirurg odstrani poškodovane sklepne površine in jih nadomesti z umetnimi komponentami. Pri totalni endoprotezi kolka se zamenja glavica stegnenice in sklepna ponvica.

Poznamo različne kirurške pristope, med najpogostejšimi so posteriorni, lateralni in anteriorni pristop. Vsak pristop ima določene prednosti, omejitve in specifična navodila po operaciji. 

Zato je po posegu zelo pomembno upoštevati navodila operaterja. Pri določenih pristopih se je potrebno v prvih tednih izogibati globokemu upogibu kolka, križanju nog ali nenadzorovanim rotacijam. Pri drugih pristopih so omejitve nekoliko drugačne.

To je tudi razlog, zakaj rehabilitacija po operaciji kolka ne sme biti generična. Ni dovolj, da pacient dobi “nekaj vaj za kolk”. Program mora biti prilagojen operativnemu pristopu, starosti, telesni pripravljenosti, bolečini, stabilnosti proteze in dejanskim ciljem pacienta.

Rehabilitacija po operaciji kolka 

Zakaj je pomembna predoperativna fizioterapija?

Veliko ljudi misli, da je pred operacijo najbolje čim več počivati in “varčevati” kolk. To je razumljivo, vendar ni najboljša strategija.

Če je operacija že načrtovana, je zelo koristno, da pacient pred posegom ohranja čim več mišične moči, gibljivosti in splošne telesne pripravljenosti. Boljše kot je stanje pred operacijo, lažje je običajno tudi okrevanje po operaciji.

Predoperativna fizioterapija lahko pomaga pri:

• zmanjšanju bolečin,
• ohranjanju gibljivosti kolka,
• krepitvi mišic zadnjice, stegna in trupa,
• učenju pravilnega vstajanja, hoje in uporabe bergel,
• pripravi pacienta na prve dni po operaciji,
• zmanjšanju strahu pred gibanjem.

Seveda pred operacijo ne izvajamo agresivnih vaj, ki bi dodatno dražile sklep. Namen je predvsem pripraviti telo na poseg in čim bolj zmanjšati izgubo funkcije v čakalnem obdobju.

Kaj pričakovati po operaciji kolka?

Po operaciji so bolečina, oteklina, občutek zategovanja in slabša kontrola noge pričakovani. To ne pomeni, da je nekaj narobe. Telo potrebuje čas, da se tkiva zacelijo, mišice ponovno aktivirajo, živčni sistem pa navadi na nov položaj sklepa.

V bolnišnici se običajno začne zgodnja mobilizacija. To pomeni, da pacient pod nadzorom zdravstvenega osebja in fizioterapevta začne z osnovnimi vajami, posedanjem, vstajanjem in hojo z oporo.

Zgodnje gibanje je pomembno zaradi več razlogov. Pomaga preprečevati tromboze, zmanjšuje izgubo mišične mase, spodbuja cirkulacijo, izboljša samozavest in pripravi pacienta na varno gibanje doma.

V prvih dneh po operaciji se pacient uči:

• pravilnega vstajanja iz postelje,
• hoje z berglami ali hoduljo,
• varnega usedanja in vstajanja,
• hoje po stopnicah,
• osnovnih vaj za cirkulacijo,
• nežne aktivacije mišic kolka in stegna,
• gibov, ki se jim mora začasno izogibati.

Hospitalizacija običajno traja nekaj dni, nato se okrevanje nadaljuje doma in kasneje v ambulantni fizioterapiji.

Rehabilitacija po operaciji kolka je ključna, če želite ponovno normalno hoditi, zmanjšati šepanje, pridobiti mišično moč in se varno vrniti k vsakodnevnim aktivnostim.

Največja napaka po menjavi kolka je, da pacient po končanem osnovnem zdraviliškem ali bolnišničnem delu rehabilitacije misli, da je proces zaključen. V resnici se takrat pogosto začne najpomembnejši del – postopno vračanje moči, stabilnosti, ravnotežja in normalnega vzorca hoje.

Če rehabilitacija ni pravilno izvedena, se lahko pojavijo:

• dolgotrajno šepanje,
• bolečina v križu,
• občutek nestabilnosti,
• slabša moč mišic zadnjice,
• bolečina v kolenu zaradi kompenzacij,
• strah pred hojo po stopnicah,
• omejena gibljivost,
• slabše ravnotežje,
• počasnejša vrnitev v vsakodnevno življenje.

Pri rehabilitaciji po totalni endoprotezi kolka ne gre samo za to, da se rana zaceli. Cilj je, da se pacient ponovno nauči uporabljati kolk kakovostno, varno in samozavestno.

Časovni potek – rehabilitacija po operaciji kolka

Potek rehabilitacije se lahko razlikuje glede na starost pacienta, vrsto operacije, kirurški pristop, telesno pripravljenost pred operacijo, bolečino, pridružene bolezni in navodila operaterja.

Kako dolgo traja rehabilitacija po operaciji kolka?

Osnovna samostojnost se pri mnogih pacientih izboljša v prvih 6 do 12 tednih. Vendar popolna funkcionalna rehabilitacija pogosto traja 3 do 6 mesecev, pri nekaterih tudi do 12 mesecev.

Trajanje je odvisno od:

• stanja pred operacijo,
• starosti,
• telesne pripravljenosti,
• vrste proteze,
• kirurškega pristopa,
• prisotnosti drugih bolezni,
• kakovosti rehabilitacije,
• rednega izvajanja vaj,
• motivacije pacienta.

Če je bil pacient pred operacijo več let gibalno omejen, z zelo šibkimi mišicami in slabim vzorcem hoje, potem tudi po operaciji ne moremo pričakovati čudeža v nekaj tednih.

Operacija odpravi glavni mehanski problem. Rehabilitacija pa telesu pomaga ponovno zgraditi funkcijo.

V nadaljevanju je opisan okviren potek, ki pa ga je potrebno vedno prilagoditi posamezniku.

1. faza: zgodnja zaščitna faza – prvi dnevi do 2 tedna po operaciji

V prvi fazi je cilj predvsem zaščititi operiran kolk, zmanjšati bolečino in oteklino, preprečiti zaplete ter vzpostaviti osnovno samostojnost.

V tej fazi se osredotočimo na:

• dihalne in cirkulacijske vaje, 
• nežno aktivacijo mišic stegna in zadnjice, 
• varno vstajanje iz postelje, pravilno hojo z berglami ali hoduljo, 
• učenje pravilnega posedanja in vstajanja, 
• hojo po ravni podlagi, 
• preprečevanje položajev, ki lahko ogrozijo stabilnost proteze.

V tej fazi se izogibamo agresivnemu raztegovanju, forsiranju gibljivosti in vajam, ki povzročajo večjo bolečino ali občutek nestabilnosti.

To ni faza, kjer bi želeli “na silo” pridobiti gibljivost. To je faza, kjer želimo varno ponovno vzpostaviti osnovno funkcijo.

2. faza: faza mobilnosti – približno 2 do 6 tednov po operaciji

V tej fazi se postopoma povečuje gibljivost, izboljšuje hoja in zmanjšuje odvisnost od pripomočkov.

Pacient običajno že bolj samozavestno hodi, vendar je lahko še vedno prisotno šepanje. Pogosto je opazna slabša aktivacija mišic zadnjice, predvsem mišic, ki stabilizirajo medenico.

Cilji druge faze so:

• izboljšati vzorec hoje, 
• postopno zmanjšati uporabo bergel, 
• povečati gibljivost kolka znotraj dovoljenih omejitev, 
• izboljšati aktivacijo mišic zadnjice (abdukcija), 
• začeti z vajami za ravnotežje, 
• izboljšati vstajanje, usedanje in hojo po stopnicah, 
• zmanjšati kompenzacije v križu, kolenu in medenici.

Vaje morajo biti dovolj lahke, da jih pacient izvaja pravilno, vendar dovolj usmerjene, da postopoma vračajo moč in funkcijo.

Če pacient prehitro opusti bergle, a pri tem začne šepati, si s tem ne naredi usluge. Cilj ni čim prej hoditi brez bergel. Cilj je hoditi pravilno.

3. faza: faza moči in funkcionalne stabilnosti – približno 6 do 12 tednov po operaciji

V tej fazi se začne pomembnejše pridobivanje mišične moči, stabilnosti in ravnotežja.

Pacient običajno že izvaja več dnevnih aktivnosti, vendar se pri daljši hoji, stopnicah ali bolj zahtevnih gibih še vedno lahko pokažejo slabosti.

Najpogostejše težave v tej fazi so: 

• šepanje pri daljši hoji, 
• občutek slabše stabilnosti, 
• utrujenost v mišicah kolka, 
• bolečina v križu zaradi kompenzacij, 
• slabša kontrola medenice,
•  težave pri hoji po stopnicah, 
• negotovost pri hoji zunaj ali po neravni podlagi.

V tej fazi je fizioterapija usmerjena v:

• dodatna krepitev mišic zadnjice,
• nadgradnja krepitve stegenskih mišic,
• izboljšanje stabilizacije medenice,
• težje ravnotežne vaje,
• funkcionalne vaje za vstajanje, stopnice in hojo,
• postopno povečevanje vzdržljivosti,
• odpravljanje napačnih gibalnih vzorcev.

To je faza, kjer se pokaže, ali je bila rehabilitacija res kakovostna. Če pacient še vedno šepa, se to ne sme ignorirati. Šepanje pomeni, da telo še vedno išče kompenzacije.

4. faza: napredna funkcionalna faza – 3 mesece in več po operaciji

Po približno 3 mesecih se veliko pacientov počuti že precej bolje. Bolečina je običajno manjša, hoja je boljša, vsakodnevne aktivnosti so lažje.

Vendar to še ne pomeni, da je kolk popolnoma pripravljen na vse obremenitve.

V tej fazi se rehabilitacija usmeri v:

• daljšo hojo in hojo po neravnem terenu,
• boljšo vzdržljivost,
• dodatno moč kolka in trupa ter ravnotežje
• samozavest pri gibanju,
• vrnitev k rekreativnim aktivnostim,
• preprečevanje ponovnih težav.

Primerne aktivnosti so običajno hoja, sobno kolo, plavanje in druge nizko obremenitvene aktivnosti, vendar vedno glede na navodila operaterja in stanje pacienta.

Popolno okrevanje lahko traja od 6 do 12 mesecev. Pri nekaterih je hitrejše, pri drugih počasnejše, kar je popolnoma normalno.

Fizioterapija z Ajdo – rehabilitacija po operaciji kolka

V Fizioterapiji z Ajdo je rehabilitacija po operaciji kolka prilagojena posamezniku, saj ni vsak pacient enak. Razlikujejo se starost, telesna pripravljenost, bolečina, tip operacije, kirurški pristop, stanje mišic pred operacijo in cilji po operaciji.

Pri nekom je glavni cilj samostojna hoja brez šepanja, spet pri drugem pa vrnitev v rekreativno aktivnost. Pri starejših pacientih je pogosto najpomembnejši cilj varnost, ravnotežje in preprečevanje padcev.

Individualne terapevtske vaje

Najpomembnejši del rehabilitacije po operaciji kolka so individualne terapevtske vaje.

Vaje so prilagojene posamezniku glede na fazo okrevanja, bolečino, gibljivost, mišično moč in funkcionalne cilje. V zgodnji fazi gre predvsem za osnovno aktivacijo in varno gibanje, kasneje pa za krepitev, stabilizacijo, ravnotežje in funkcionalno vadbo.

Pri vajah po menjavi kolka je zelo pomembna pravilna izvedba. Slabo izvedene vaje lahko utrjujejo napačne vzorce, povečujejo šepanje ali preveč obremenijo druge dele telesa, kot so križ, koleno ali nasprotni kolk.

Zato je strokovno vodenje še posebej pomembno v obdobju, ko pacient prehaja iz hoje z berglami v samostojno hojo.

Manualna terapija – rehabilitacija po operaciji kolka

Manualna terapija se lahko uporablja kot dodatek k rehabilitaciji, predvsem za zmanjšanje napetosti v mehkih tkivih, izboljšanje gibljivosti in lajšanje kompenzacijskih težav.

Po operaciji kolka se lahko zaradi spremenjenega vzorca hoje pojavijo napetosti v križu, zadnjici, sprednji strani stegna ali okoli medenice. Manualna terapija lahko pomaga izboljšati kakovost gibanja, vendar se vedno izvaja previdno in glede na fazo celjenja.

Pomembno: manualna terapija ne nadomesti vaj. Lahko pomaga pripraviti telo na boljše gibanje, vendar dolgoročen rezultat po operaciji kolka prinese predvsem aktivna rehabilitacija.

TECAR terapija – rehabilitacija po operaciji kolka

TECAR terapija se lahko uporablja kot podporna terapija za zmanjšanje bolečine, izboljšanje prekrvavitve in podporo naravnim procesom celjenja.

Pri pooperativnih stanjih je lahko koristna predvsem v fazi, ko želimo zmanjšati občutek zategovanja, izboljšati lokalno cirkulacijo in pacientu omogočiti lažje izvajanje vaj.

Uporaba TECAR terapije po operaciji kolka mora biti vedno strokovno presojena, predvsem glede na stanje rane, oteklino, bolečino in čas od operacije.

Magnetna terapija

Magnetna terapija je neinvazivna metoda, ki se pogosto uporablja kot podpora pri celjenju tkiv in zmanjševanju bolečin.

Pri rehabilitaciji po operaciji kolka se lahko uporablja kot del širšega fizioterapevtskega programa, vendar ne kot samostojna rešitev. Njena vloga je podporna, medtem ko je glavni del rehabilitacije še vedno postopna aktivacija, krepitev in učenje pravilnega gibanja.

Protibolečinska elektroterapija

Elektroterapija se lahko uporablja za lajšanje bolečine in protivnetno delovanje. Po operaciji kolka je bolečina lahko prisotna zaradi samega posega, otekline, zaščitnega gibanja ali preobremenitve okoliških struktur.

Protibolečinska elektroterapija lahko pomaga, da pacient lažje izvaja terapevtske vaje in se bolj sproščeno giblje.

Ultrazvočna terapija

Ultrazvočna terapija se uporablja za podporo procesom celjenja mehkih tkiv. Pri pooperativni rehabilitaciji jo je potrebno uporabljati premišljeno in glede na stanje tkiva.

Lahko je koristna pri določenih mehko-tkivnih težavah, občutku zategovanja ali lokalni občutljivosti, vendar se neposredno nad področjem proteze uporablja le po strokovni presoji fizioterapevta.

Kinezio taping

Kinezio taping se lahko uporabi kot pomoč pri zmanjšanju otekline, podpori mišične aktivacije ali izboljšanju občutka stabilnosti.

Po operaciji kolka lahko pacient v določenem obdobju čuti negotovost pri gibanju ali slabšo kontrolo mišic. Kinezio taping je lahko koristen dodatek.

IASTM terapija

IASTM terapija oziroma mobilizacija mehkih tkiv s pomočjo posebnih pripomočkov je lahko koristna pri obravnavi brazgotinskih in mehko-tkivnih sprememb, ko je rana popolnoma zaceljena in ko je takšna terapija primerna glede na fazo okrevanja.

Pri nekaterih pacientih se po operaciji pojavi občutek zategovanja okoli brazgotine ali po zunanji strani stegna. Takrat lahko obravnava mehkih tkiv pomaga izboljšati občutek gibanja, vendar mora biti izvedena previdno in strokovno.

Zakaj samo zdravilišče pogosto ni dovolj?

Zdraviliška rehabilitacija je lahko zelo koristna, vendar je pri mnogih pacientih časovno omejena. Težava je, da se pravi funkcionalni izzivi pogosto pokažejo šele kasneje, ko se pacient vrne v domače okolje.

Takrat se pokaže, ali lahko hodi brez šepanja, ali lahko varno hodi po stopnicah, ali se upa gibati zunaj, ali ima dovolj moči za daljše razdalje in ali se pri gibanju pojavljajo kompenzacije.

Če pacient po zdravilišču ne nadaljuje z usmerjeno rehabilitacijo, lahko ostane vmesna faza nedokončana. Kolk je sicer operiran, bolečina je manjša, vendar hoja še ni dobra, mišice še niso dovolj močne in telo še vedno išče bližnjice.

Rehabilitacija po operaciji kolka mora trajati dovolj dolgo, da pacient ne pridobi samo osnovne samostojnosti, ampak tudi kakovostno funkcijo.

Rehabilitacija po operaciji kolka in najpogostejše napake 

Prehitro opuščanje bergel

Veliko pacientov želi čim prej hoditi brez bergel – kar je razumljivo, vendar ni vedno pametno.

Če brez bergel še vedno šepate, pomeni, da mišice še niso pripravljene. Bolje je nekaj časa uporabljati oporo in hoditi pravilno, kot pa prehitro opustiti bergle in utrjevati šepanje.

Premalo vaj za moč

Po operaciji kolka ni dovolj samo hoja. Hoja je pomembna, vendar ne nadomesti ciljnih vaj za moč.

Posebej pomembne so mišice zadnjice, stabilizatorji medenice, stegenske mišice in trup. Če te mišice ostanejo šibke, se lahko pojavijo težave s šepanjem, ravnotežjem in bolečinami drugje po telesu.

Preveč pasivne terapije

Masaže, aparature in manualna terapija lahko pomagajo, vendar ne morejo zgraditi mišične moči namesto vas.

Če rehabilitacija temelji samo na pasivnih terapijah, je to premalo. Po operaciji kolka mora biti jedro rehabilitacije aktivno gibanje.

Ignoriranje šepanja

Šepanje ni nekaj, kar bi morali kar sprejeti kot normalno za vedno. V prvih tednih je pogosto, vendar se mora postopoma zmanjševati.

Če šepanje vztraja več mesecev, je potrebno preveriti moč mišic, gibljivost, stabilnost medenice in vzorec hoje.

Neupoštevanje omejitev po operaciji

Po menjavi kolka so določene omejitve zelo pomembne, posebej v prvih tednih. Odvisne so od kirurškega pristopa in navodil operaterja.

Najpogosteje se pacientom odsvetuje globok upogib kolka, križanje nog in nenadzorovane rotacije. To ne velja pri vseh enako, zato je nujno upoštevati konkretna navodila, ki jih prejmete po operaciji.

Kdaj se naročiti na fizioterapijo po operaciji kolka?

Na fizioterapijo se je smiselno naročiti čim prej po odpustu iz bolnišnice oziroma takoj, ko vam to dovolijo navodila operaterja.

Še bolje je, če se fizioterapevtski posvet opravi že pred operacijo. Tako pacient bolje razume, kaj ga čaka, kako bo uporabljal bergle, kako naj prilagodi dom in katere vaje bo izvajal v prvih dneh po operaciji.

Po operaciji pa je fizioterapija priporočljiva predvsem, če:

• še vedno šepate,
• ne zaupate operirani nogi,
• imate težave pri hoji po stopnicah,
• imate občutek nestabilnosti,
• imate bolečine v križu, kolenu ali nasprotnem kolku,
• ne veste, katere vaje so primerne,
• ste končali zdravilišče, a še niste zadovoljni s funkcijo,
• se želite varno vrniti k rekreativni aktivnosti.

Zaključek

Menjava kolčnega sklepa je lahko zelo uspešen poseg, ki pacientu zmanjša bolečine in izboljša kakovost življenja. Vendar pa sama operacija ni dovolj.

Za dober dolgoročen rezultat je nujna pravilno vodena rehabilitacija po operaciji kolka. Ta mora vključevati postopno pridobivanje gibljivosti, mišične moči, stabilnosti, ravnotežja in pravilnega vzorca hoje.

V Fizioterapiji z Ajdo rehabilitacijo po operaciji kolka prilagodimo posamezniku, njegovemu stanju, ciljem in fazi okrevanja. S kombinacijo individualnih terapevtskih vaj, manualne terapije in podpornih fizioterapevtskih metod pomagamo pacientu do varnejšega, bolj samozavestnega in kakovostnega gibanja.

Če ste pred operacijo kolka, po operaciji kolka ali pa ste že zaključili osnovno rehabilitacijo, vendar še vedno šepate, čutite nestabilnost ali niste zadovoljni s svojo hojo, je smiselno opraviti fizioterapevtski pregled.

Cilj je, da hodite dobro, varno in brez nepotrebnih kompenzacij.

Pogosta vprašanja – rehabilitacija po operaciji kolka

Kdaj lahko po operaciji kolka hodimo brez bergel?

To je odvisno od navodil operaterja, vrste posega in vašega vzorca hoje. Nekateri pacienti bergle opustijo prej, drugi kasneje. Običajno v 4-6 tednov po operaciji. 

Pomembno pravilo je: bergel ne opustite samo zato, ker “že lahko hodite”. Opustite jih takrat, ko lahko hodite brez izrazitega šepanja in brez bolečine.

Ali je šepanje po operaciji kolka normalno?

V prvih tednih je šepanje pogosto. Mišice so oslabljene, telo varuje operirano področje, hoja pa še ni povsem usklajena.

Če šepanje vztraja več mesecev, je potrebno preveriti mišično moč, stabilnost medenice in pravilnost hoje. Dolgotrajnega šepanja ni dobro ignorirati.

Kdaj lahko po operaciji kolka vozimo avto?

Vožnja je primerna šele, ko lahko varno sedite, hitro in zanesljivo premaknete nogo ter niste pod vplivom zdravil, ki zmanjšujejo reakcijski čas.   

Večina pacientov se po menjavi kolka k vožnji avtomobila vrne približno 4 do 6 tednov po operaciji. Pri nekaterih je to mogoče že prej, predvsem pri operaciji levega kolka in vožnji avtomatika, medtem ko je pri operaciji desnega kolka potrebna večja previdnost, saj mora pacient varno in hitro pritisniti na zavoro. 

Raziskave z merjenjem zavornega reakcijskega časa kažejo, da se pri številnih pacientih sposobnost zaviranja izboljša že med 2. in 4. tednom, vendar dokončno odločitev vedno poda operater oziroma zdravnik. Pacient ne sme voziti, dokler jemlje močnejša opioidna protibolečinska zdravila, dokler ima izrazite bolečine, slabšo kontrolo noge ali dokler ne more varno izvesti hitrega zaviranja.

Kdaj lahko spimo na boku?

Spanje na boku je odvisno od bolečine, celjenja rane, občutka stabilnosti in navodil operaterja. V začetku je pogosto priporočljivo spanje na hrbtu ali na neoperirani strani z blazino med koleni.

Spanje na operiranem boku se uvaja postopno, ko je rana zaceljena in pritisk ne povzroča bolečin.

Katerim gibom se moramo izogibati po operaciji kolka?

To je odvisno od kirurškega pristopa. Pogosto se v prvih tednih odsvetuje globok upogib kolka preko 90 stopinj, križanje nog in močne rotacije kolka.

Vendar omejitve niso pri vseh enake, zato vedno sledite navodilom operaterja in fizioterapevta.

Ali je normalno, da imamo občutek, da je ena noga daljša?

Po operaciji se lahko pojavi občutek razlike v dolžini nog. To je lahko posledica novega položaja sklepa, napetosti mišic, nagiba medenice ali spremenjenega vzorca hoje.

Pogosto se občutek izboljša z rehabilitacijo, ko se izboljšata moč in stabilnost medenice.

Ali lahko po operaciji kolka kolesarimo?

Sobno kolo se pogosto uporablja v rehabilitaciji, vendar šele takrat, ko je gibljivost kolka dovolj dobra in ko je to dovoljeno glede na fazo okrevanja.

Začetek mora biti lahek, brez večjega upora in brez bolečine. O primernem času naj presodi fizioterapevt glede na vaše stanje.

Ali lahko po operaciji kolka hodimo po stopnicah?

Da, vendar se hoja po stopnicah uvaja postopno. Na začetku se uporablja prilagojen vzorec hoje in opora z ograjo ali berglami.

Kasneje je cilj ponovno doseči normalen vzorec hoje po stopnicah, vendar to zahteva dovolj moči, ravnotežja in kontrole.

Kaj se zgodi, če rehabilitacije ne opravimo do konca?

Če rehabilitacija ni zaključena, lahko ostanejo šibke mišice, šepanje, slabše ravnotežje, bolečine v križu ali kolenu in slabša samozavest pri gibanju.

Največja napaka je, da se rehabilitacija konča takoj, ko bolečina nekoliko popusti. Takrat je pogosto še vedno potrebno zgraditi moč, stabilnost in vzdržljivost.