Kalcinacija v rami – jo res lahko odpravimo?

Kalcinacija v rami je pogosta težava, ki lahko povzroča izrazite bolečine, omejeno gibljivost in težave pri vsakodnevnih opravilih. Čeprav jo pogosto povezujemo s staranjem, obrabo ali preobremenitvijo rame, je njen nastanek precej bolj zapleten.

Sicer je precej dobra novica ta, da se lahko kalcinacija v določenih primerih razgradi tudi spontano. Vendar to ne pomeni, da bo izginila pri vsakem posamezniku ali da je zdravljenje vedno nepotrebno.

V nadaljevanju bom pojasnila, zakaj kalcinacija nastane, kako poteka njen razvoj in katere možnosti zdravljenja so podprte s sodobnimi znanstvenimi raziskavami.

Kaj je kalcinacija v rami?

Kalcinacija v rami je stanje, pri katerem se v tetivah ramenskega sklepa začnejo kopičiti kristali kalcijevega hidroksiapatita. V strokovni literaturi se najpogosteje uporablja izraz kalcinirajoča tendinopatija rotatorne manšete (angl. rotator cuff calcific tendinopathy).

Gre za bolezenski proces, ki se lahko razvija postopoma in dalj časa ne povzroča nobenih težav. Pri nekaterih posameznikih pa nastanejo izrazite bolečine, ki lahko močno omejijo gibanje rame.

Kalcinacija pa ni nujno posledica običajne obrabe tetive. Gre za aktiven biološki proces, pri katerem sodelujejo celice tetiv, vnetni mehanizmi in spremembe v lokalnem tkivnem okolju.

Kaj se pravzaprav nalaga v tetivi?

Pri kalcinaciji se v notranjosti tetive kopičijo mineralni kristali, sestavljeni predvsem iz kalcijevega apatita oziroma hidroksiapatita.

Ti kristali se lahko združujejo v večje kalcinirane obloge, ki jih je mogoče prepoznati z ultrazvočno, rentgensko ali MR preiskavo.

Gre za lokalno spremembo v tkivu tetive, ki je povezana s kompleksnimi celičnimi in biološkimi procesi.

Sestava in struktura kalciniranih oblog se lahko skozi različne faze bolezni spreminjata. Nekatere so bolj kompaktne in čvrste, druge pa postanejo mehkejše in manj organizirane, predvsem med procesom njihove razgradnje.

Na katerih tetivah se kalcinacija najpogosteje pojavi?

Kalcinacija se najpogosteje pojavlja v tetivah rotatorne manšete, skupine štirih mišic in pripadajočih tetiv, ki sodelujejo pri stabilizaciji ter gibanju ramenskega sklepa.

Najpogosteje je prizadeta tetiva mišice supraspinatus, ki ima pomembno vlogo pri odmiku roke od telesa in stabilizaciji ramenskega sklepa.

Kalcinirane obloge se lahko pojavijo tudi v drugih tetivah rotatorne manšete, predvsem v tetivah mišic infraspinatus in subscapularis.

Lokacija kalcinacije lahko vpliva na pojav bolečine in omejitev določenih gibov, vendar sama prisotnost obloge še ne pomeni, da bo posameznik nujno občutil težave.

Zakaj nastane kalcinacija v rami?

Natančen vzrok za nastanek kalcinacije v rami še vedno ni povsem pojasnjen.

Novejše raziskave kažejo, da gre najverjetneje za kombinacijo bioloških, presnovnih in mehanskih dejavnikov, ki vplivajo na delovanje ter obnovo tetivnega tkiva.

Pri tem lahko pride do sprememb v delovanju celic tetive, ki začnejo pridobivati lastnosti hrustančnih celic. Takšne spremembe lahko ustvarijo pogoje za nastajanje in kopičenje kalcijevih kristalov.

Pomembno je tudi, da kalcinacija ni nujno posledica poškodbe, nepravilne telesne drže ali ponavljajočih se gibov. Ti dejavniki lahko sodelujejo pri njenem razvoju, vendar raziskave ne potrjujejo enega samega vzroka, ki bi pojasnil njen nastanek pri vseh posameznikih.

Kako kalcinacija nastaja in se spreminja skozi čas?

Kalcinacija v rami ni nujno trajna sprememba. Gre za dinamičen proces, pri katerem lahko kalcijeve obloge nastajajo, se spreminjajo in v določenih primerih tudi spontano razgradijo.

Poznamo več faz razvoja kalcinirajoče tendinopatije.

1. Predkalcinacijska faza

V tej fazi pride do sprememb v celicah in strukturi tetive, ki lahko ustvarijo pogoje za kasnejše nalaganje kalcija. Posameznik običajno še nima značilnih simptomov.

2. Faza nastajanja kalcinacije

V tetivi se začnejo kopičiti kalcijevi kristali, ki postopoma tvorijo večje obloge. Kalcinacija lahko ostane stabilna daljše obdobje in ne povzroča izrazitih težav.

3. Faza resorpcije oziroma razgradnje

Telo lahko sproži proces razgradnje kalcinirane obloge. Pri tem sodelujejo vnetne in imunske celice, ki pomagajo odstranjevati mineralne kristale.

Prav ta faza je lahko povezana z najizrazitejšimi bolečinami, oteklino okoliških tkiv in omejeno gibljivostjo rame. V nekaterih primerih lahko kristali preidejo tudi v sosednja tkiva, na primer v subakromialno burzo, kar dodatno okrepi vnetni odziv.

4. Faza obnove tkiva

Po razgradnji kalcinacije se začne proces preoblikovanja in obnove tetivnega tkiva. Bolečina se lahko postopoma zmanjša, gibljivost in funkcija rame pa izboljšata.

Pomembno je poudariti, da te faze predstavljajo uveljavljen model razvoja bolezni. Pri vsakem posamezniku ni mogoče natančno določiti njihovega trajanja ali zagotoviti, da bo kalcinacija popolnoma izginila.

Kdo ima večje tveganje za nastanek kalcinacije?

Kalcinacija v rami se lahko pojavi pri različnih posameznikih, vendar raziskave kažejo, da je pri določenih skupinah pogostejša.

Med pomembnejše dejavnike tveganja in povezana stanja sodijo:

• Starost: Kalcinirajoča tendinopatija se pogosto pojavlja pri odraslih med 35. in 65. letom.
• Spol: Pogostejša pri ženskah kot pri moških.
• Sladkorna bolezen: Pri posameznikih s sladkorno boleznijo je tveganje za nastanek kalcinirajoče tendinopatije nekoliko večje.
• Motnje delovanja ščitnice: Raziskave ugotavljajo povezanost med določenimi boleznimi ščitnice in kalcinirajočo tendinopatijo.
• Presnovni dejavniki: Spremembe v presnovi in uravnavanju mineralov lahko sodelujejo pri razvoju kalciniranih oblog.

Kljub temu prisotnost teh dejavnikov še ne pomeni, da bo posameznik razvil kalcinacijo. Prav tako se lahko kalcinacija pojavi pri ljudeh brez znanih dejavnikov tveganja.

Kakšni so simptomi kalcinacije v rami?

Kalcinacija v rami lahko povzroča različne simptome, od blagega nelagodja pri gibanju do izrazitih bolečin, ki močno omejujejo vsakodnevne aktivnosti.

Intenzivnost bolečine je zelo različna pri ljudeh. Pri nekaterih posameznikih kalcijeve obloge ostanejo dalj časa stabilne in ne povzročajo izrazitih težav, medtem ko lahko spet pri drugih povzročijo močan vnetni odziv.

Med najpogostejše simptome kalcinacije v rami sodijo:

• bolečina pri dvigovanju roke nad višino ramen,
• bolečina pri oblačenju, česanju ali seganju za hrbet,
• občutljivost v predelu rame, ki se lahko širi proti nadlakti,
• nočna bolečina, zlasti pri ležanju na prizadeti strani,
• omejena gibljivost ramenskega sklepa,
• občutek zmanjšane moči v roki zaradi bolečine.

Pomembno je vedeti, da sama velikost kalcinacije ne odraža vedno intenzivnosti bolečine. Na pojav simptomov lahko vplivajo tudi struktura kalcinacije, njena lokacija in prisotnost vnetnih sprememb v okoliških tkivih.

V nekaterih primerih lahko kalcinacija povzroči nenadno, zelo intenzivno bolečino, čeprav posameznik pred tem ni imel večjih težav z ramo. 

Bolečina pri dvigu roke

Eden izmed pogostejših simptomov kalcinacije v rami je bolečina pri dvigovanju roke, predvsem med odmikom roke od telesa ali pri izvajanju gibov nad višino ramen.

Ker se kalcinacija najpogosteje pojavlja v tetivi mišice supraspinatus, lahko bolečina nastane pri gibih, pri katerih ta mišica aktivno sodeluje. Pri nekaterih posameznikih je bolečina izrazitejša v določenem delu giba, pri drugih pa se pojavlja skozi celoten obseg gibanja.

Bolečina lahko povzroči tudi zmanjšano uporabo prizadete roke, kar postopoma vodi v dodatno omejevanje gibljivosti in slabšo mišično funkcijo.

Pri izrazitejšem vnetnem odzivu je lahko omejena tako aktivna gibljivost, pri kateri posameznik sam premika roko, kot tudi pasivna gibljivost, pri kateri ramo premakne druga oseba.

Kljub temu bolečina pri dvigu roke ni značilna izključno za kalcinacijo. Podobne težave lahko povzročajo tudi druge bolezni tetiv rotatorne manšete, vnetje subakromialne burze in druga stanja ramenskega sklepa. Zato je za pravilno diagnozo pomemben ustrezen klinični pregled.

Nočna bolečina in težave pri spanju na rami

Nočna bolečina je eden izmed značilnih simptomov boleče kalcinirajoče tendinopatije ramenskega sklepa.

Posamezniki pogosto opisujejo težave pri ležanju na prizadeti strani, prebujanje zaradi bolečine in oteženo iskanje položaja, v katerem bi lahko nemoteno spali.

Nočna bolečina je lahko posebej izrazita v fazi razgradnje kalcinacije, ko se v tetivi in okoliških tkivih poveča vnetni odziv. V tej fazi lahko pride tudi do draženja subakromialno-subdeltoidne burze, ki leži med tetivami rotatorne manšete in okoliškimi strukturami rame.

Pri izrazitejšem vnetju lahko bolečina vztraja tudi v mirovanju, brez aktivnega premikanja roke.

Če se pojavi nenadna močna bolečina v rami, je zato pomembno opraviti ustrezen pregled in izključiti druge možne vzroke, predvsem ob pridruženi poškodbi, vročini ali izraziti oteklini.

Ali imamo lahko kalcinacijo v rami tudi brez bolečin?

Da. Kalcinacija v rami je lahko prisotna tudi pri posameznikih, ki nimajo nobenih bolečin ali omejitev gibljivosti.

Nekatere kalcinacije odkrijemo povsem naključno med ultrazvočnimi ali rentgenskimi preiskavami, opravljenimi zaradi drugih razlogov.

Pregled literature navaja, da so bile kalcinacije ugotovljene pri približno 7,5 % asimptomatskih ramen in pri do 20 % ramen z bolečinskimi simptomi. Vendar se navedene vrednosti med raziskavami in preučevanimi populacijami razlikujejo.

To pomeni, da prisotnost kalcinacije na ultrazvočni ali rentgenski sliki še ne dokazuje, da je prav kalcinacija vzrok bolečine. Pri interpretaciji izvidov je treba upoštevati tudi druge spremembe v ramenskem sklepu, klinične simptome in rezultate funkcionalnega pregleda.

Kalcinacija, ki ne povzroča bolečin ali funkcionalnih omejitev, praviloma ne potrebuje aktivnega zdravljenja zgolj zato, ker je vidna na slikovni preiskavi.

Kako ugotovimo, ali gre za kalcinacijo v rami?

Za postavitev diagnoze kalcinacije v rami je pomembna kombinacija pogovora s pacientom, kliničnega pregleda in ustreznih slikovnih preiskav.

Med pregledom se ocenijo lokacija bolečine, gibljivost ramenskega sklepa, mišična moč in odziv na posamezne gibe.

Ker lahko podobne simptome povzročajo različna stanja, zgolj na podlagi bolečine ni mogoče zanesljivo potrditi prisotnosti kalcinacije.

Najpogosteje se za diagnosticiranje uporabljata ultrazvočna in rentgenska preiskava, ki omogočata prepoznavanje kalcijevih oblog v tetivah rotatorne manšete.

Slikovne preiskave pa niso pomembne samo za potrditev diagnoze, temveč lahko pomagajo tudi pri ocenjevanju strukture, lokacije in sprememb kalcinacije skozi čas.

Ultrazvok rame 

Ultrazvočna preiskava je ena izmed najuporabnejših metod za ugotavljanje kalcinacij v tetivah ramenskega sklepa.

Njena pomembna prednost je, da omogoča podrobno oceno tetiv rotatorne manšete in okoliških mehkih tkiv brez uporabe ionizirajočega sevanja.

Pri ultrazvočni preiskavi lahko ocenimo:

• lokacijo in velikost kalcinirane obloge,
• strukturo in obliko kalcinacije,
• morebitne spremembe v okoliških tetivah,
• prisotnost tekočine ali vnetnih sprememb v subakromialni burzi,
• morebitne pridružene poškodbe rotatorne manšete.

Kalcinacije so na ultrazvočni sliki običajno vidne kot izrazito svetla oziroma hiperehogena področja, ki lahko za seboj ustvarjajo akustično senco.

Ultrazvok ima pomembno vlogo tudi pri spremljanju sprememb kalcinacije po zdravljenju in pri ultrazvočno vodenih posegih, kot je izpiranje kalcijevih oblog ali strokovno perkutana punkcija rame. 

Rentgensko slikanje (RTG) – kalcinacija v rami

Rentgensko slikanje je pogosto ena izmed prvih preiskav pri sumu na kalcinacijo.

Kalcijeve obloge so na rentgenski sliki praviloma vidne kot svetlejša področja v bližini narastišč tetiv rotatorne manšete.

RTG omogoča oceno velikosti, lokacije in oblike kalcinacije ter hkrati pomaga pri prepoznavanju določenih kostnih in sklepnih sprememb.

Magnetna resonanca (MRI)

Magnetna resonanca običajno ni prva izbira za dokazovanje kalcinacije, saj so lahko kalcijeve obloge na MRI manj jasno vidne kot na rentgenski ali ultrazvočni preiskavi.

MRI je koristna predvsem takrat, ko obstaja sum na pridružene poškodbe tetiv, druge spremembe ramenskega sklepa ali kadar simptomi niso skladni z ugotovitvami drugih preiskav.

Za zanesljivo diagnozo je pomembno povezovanje slikovnih ugotovitev s kliničnim stanjem pacienta. Pri tipični kalcinirajoči tendinopatiji sta rentgenska in ultrazvočna preiskava običajno zadostni.

Ali lahko kalcinacija v rami izgine sama?

Spontana resorbcija je proces, pri katerem telo začne razgrajevati kalcijevo na tetivi, zato kalcinacija v rami lahko izgine. Prav to je ena izmed pomembnih značilnosti kalcinirajoče tendinopatije.

Pri tem ne gre za preprosto raztapljanje kalcija, temveč za aktiven biološki proces, pri katerem sodelujejo celice imunskega sistema. Te pomagajo razgrajevati in odstranjevati kalcijeve kristale iz prizadetega tkiva. Predvsem sodelujejo pri tem makrofagi in večjedrne celice.

Zanimivo je, da je lahko prav faza spontane razgradnje povezana z najizrazitejšimi bolečinami. Med razgradnjo lahko namreč nastane močan lokalni vnetni odziv, pri katerem se pojavijo oteklina, povečana občutljivost tkiv in izrazito omejena gibljivost rame. V posameznih primerih lahko drobci kalcijevih kristalov preidejo tudi v bližnjo subakromialno burzo in povzročijo dodatno vnetje.

Razgradnja lahko poteka različno hitro. Pri nekaterih posameznikih se kalcinacija postopoma zmanjša v nekaj mesecih, pri drugih lahko vztraja tudi več let. Kalcinirajoča tendinopatija ima izrazito nagnjenost k spontani razgradnji, vendar je njen naravni potek zelo različen.

Pomembno je tudi razlikovati med zmanjšanjem bolečine in popolnim izginotjem kalcinacije. Bolečina lahko izzveni, čeprav je kalcijeva obloga na slikovni preiskavi še vedno prisotna.

Ultrazvočna preiskava lahko pomaga oceniti njeno volumensko velikost in morebitne spremembe v okoliških tkivih. Po zaključeni resorpciji sledi faza obnove, v kateri se tkivo postopoma preoblikuje. Zmanjševanje bolečine pa ne pomeni nujno, da sta mišična moč in gibljivost rame že popolnoma obnovljeni. 

Kdaj je zdravljenje sploh potrebno?

Čeprav lahko kalcinacija izgine sama, to še ne pomeni, da je vedno smiselno čakati na spontano razgradnjo. Odločitev o zdravljenju mora temeljiti predvsem na intenzivnosti bolečine, omejitvah gibljivosti, funkcionalnih težavah in vplivu simptomov na vsakodnevno življenje.

Pri posameznikih, ki imajo kalcinacijo brez bolečin in funkcionalnih omejitev, aktivno zdravljenje praviloma ni potrebno.

Drugače pa je, kadar kalcinacija povzroča ponavljajoče se bolečine, motnje spanja, zmanjšano gibljivost ali težave pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. V takšnih primerih je smiselno začeti s konzervativnim zdravljenjem, ki lahko vključuje ustrezno prilagojeno fizioterapijo in terapevtske vaje. 

Cilj zdravljenja ni vedno samo odstranitev kalcijeve obloge. Trudimo se zmanjšati bolečine ter izboljšanje gibljivosti, mišične funkcije in sposobnosti normalne uporabe rame.

Izbira ustreznega postopka je odvisna od kliničnega stanja posameznika, značilnosti kalcinacije in odziva na predhodno zdravljenje.

Kako dolgo traja zdravljenje kalcinacije v rami?

Trajanje zdravljenja kalcinacije v rami se med posamezniki precej razlikuje. Odvisno je predvsem od izraženosti simptomov, funkcionalnih omejitev in odziva na izbrano zdravljenje.

Pri nekaterih se bolečina bistveno zmanjša v nekaj tednih s pomočjo fizioterapije (predvsem z uporabo UGV terapije) in primernih vaj, medtem ko lahko pri drugih težave trajajo več mesecev.

Kalcinirajoča tendinopatija ima namreč različen naravni potek. Kalcijeve obloge lahko ostanejo stabilne daljše obdobje ali pa se začnejo postopoma spontano razgrajevati.

Pri konzervativnem zdravljenju je izboljšanje pogosto postopno, zato je pomembno spremljati spremembe v bolečini, gibljivosti in funkcionalnih sposobnostih ramenskega sklepa.

Tudi po terapiji z udarnimi globinskimi valovi lahko izboljšanje poteka postopoma. V številnih raziskavah se rezultati ocenjujejo šele po treh ali šestih mesecih. Zato je pomembno razlikovati med časom, potrebnim za zmanjšanje bolečine, obnovo funkcije rame in morebitno popolno razgradnjo kalcinacije.

FIZIOTERAPIJA – kalcinacija v rami in kdaj poiskati pomoč?

Fizioterapevtska obravnava je priporočljiva predvsem takrat, ko kalcinacija v rami povzroča bolečino, omejeno gibljivost ali težave pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti.

Posebej pomembna je pri posameznikih, ki zaradi bolečine težko dvignejo roko, imajo težave pri oblačenju, opravljanju dela ali spanju na prizadeti strani.

S kliničnim pregledom lahko fizioterapevt oceni gibljivost ramenskega sklepa, mišično moč in funkcionalne omejitve ter na podlagi že opravljene slikovne diagnostike in lastnih ugotovitev pripravi individualno prilagojen program rehabilitacije.

Pri zdravljenju se lahko uporabljajo različne fizioterapevtske metode, med katerimi imajo pomembno vlogo terapevtske vaje, postopno obremenjevanje mišic in v določenih primerih tudi terapija z udarnimi globinskimi valovi.

Če se bolečina kljub zdravljenju ne zmanjšuje ali se gibljivost postopoma slabša je priporočljiva ponovna diagnostična oziroma specialistična ocena.

Udarni globinski valovi – kalcij v rami

Kadar je prisotna v rami bolečina in običajno tudi omejena gibljivost zaradi kalcijevih naplastitev, izberemo najprej aparaturno podporo za pomirjanje vnetnega odziva. To so Tecar terapija, ultrazvočna terapija, manualna terapija, magnetna terapija in UGV terapija. 

Terapija z udarnimi globinskimi valovi (UGV) je ena izmed pomembnejših neinvazivnih metod zdravljenja kalcinacije v rami. Pri terapiji uporabljamo pištoli podobno aparaturo, ki prenaša mehansko energijo v prizadeta tkiva in sproža različne biološke odzive. Ti lahko vplivajo na celično aktivnost, uravnavanje bolečine in procese preoblikovanja tkiva.

Pri kalcinaciji v rami lahko udarni valovi povzročijo tudi mehanske spremembe kalciniranih oblog ter vplivajo na procese, ki sodelujejo pri njihovi postopni resorpciji. Pri tem lahko sodelujejo tudi učinki kavitacije.

Udarni globinski valovi tako zmanjšajo bolečino, izboljšajo funkcijo ramenskega sklepa in pri nekaterih posameznikih prispevajo k delni ali popolni razgradnji kalcinacije.

Udarni globinski valovi se aplicirajo le 1x na teden, ambulanto pa posameznik obišče 6x. Torej vse skupaj traja terapija 6 tednov. 

V praksi se fizioterapija odlično obnese. Rezultati terapije po večletnih izkušnjah dela s pacienti, ki trpijo zaradi kalcinacije v rami, so sledeči: 

• več kot 90% pacientov lahko po 6 tednih terapije ponovno spi na oboleli rami
• več kot 80% pacientov ima po 6 tednih terapije polno gibljivost v rami
• več kot 70% pacientov nima več bolečine v skrajnih legah gibljivosti
• bolečina, ki se je prej morda širila vzdolž roke, izzveni 
• mišična moč se povrne v celoti s pomočjo aktivnih vaj
• aktivno se vrnejo v športne aktivnosti

Zaključek – lahko kalcinacijo v rami zares odpravimo?

Kalcinacija v rami se lahko popolnoma razgradi, v nekaterih primerih celo spontano. Pri drugih je za zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcije potrebno ustrezno zdravljenje.

Fizioterapija, terapevtske vaje in po potrebi udarni globinski valovi lahko pomembno prispevajo k izboljšanju stanja, vendar nobena metoda ne zagotavlja pri vsakem posamezniku popolne odstranitve kalcinacije.

Najpomembnejši cilj zdravljenja je zmanjšati bolečino, obnoviti gibljivost in mišično moč ter omogočiti normalno uporabo rame brez večjih omejitev.

Pogosta vprašanja o kalcinaciji v rami (FAQ)

Kalcinacija običajno ni nevarna, lahko pa povzroča izrazite bolečine in omejeno gibljivost ramenskega sklepa.

Telo lahko kalcijeve obloge postopoma spontano razgradi, vendar se to ne zgodi pri vseh posameznikih.

Razgradnja lahko traja več mesecev ali celo let. Pri nekaterih posameznikih kalcinacija ostane prisotna brez večjih težav.

Lahko. Kalcinacija se lahko ponovno pojavi, vendar ponovitev ni neizogibna.

Ni dovolj dokazov, da bi terapevtske vaje neposredno odstranile kalcinacijo. Pomagajo pa izboljšati gibljivost, mišično moč in funkcijo rame.

Da, če je vadba prilagojena trenutnim zmožnostim rame. Izogibajte se vajam, ki povzročajo izrazito poslabšanje bolečine.

Masaža lahko kratkoročno zmanjša bolečino in mišično napetost, vendar ne odstranjuje kalcijevih oblog iz tetive.

Udarni valovi lahko prispevajo k zmanjšanju ali razgradnji kalcinacije, vendar njihov učinek ni zagotovljen pri vseh pacientih, kljub temu, da je to najboljša izbira terapije.

Pogosto se uporabljajo protokoli s šestimi terapijami, vendar je število odvisno tudi od individualnega odziva.

Ni kakovostnih kliničnih dokazov, da bi uživanje jabolčnega kisa ali sode bikarbone odstranilo kalcinacijo iz tetive.

Neposredna povezava med običajnim prehranskim vnosom kalcija in nastankom kalcinacije v rami ni dokazana.